Omemba: David Albahari

»Zaprl je vrata in se s hrbtom naslonil nanja. Tema ga je zagrnila kot pasta za čevlje, malo se mu je celo zavlekla v usta, da je moral pljuniti.«

»Vse bolj jasno postaja, da je vse, kar delam, fragment, vedno pogosteje odneham, vedno več pustim dokončno nedokončano; nedokončano postaja moj žanr; nimam več časa; prosim za razumevanje, da nimam več časa; nasploh nobenega časa več, v naglici, vaš ...«

»Prizori, situacije iz otroških knjig so zame zgolj domišljijski scenariji; v francoski družini pride mama iskat hčer ali sina v šolo; na francoskih ulicah starši povsem naravno hodijo drug ob drugem ...«

»Bila je otrok računalniške generacije. Pri dvaindvajsetih je bila sposobna z računalnikom početi to, kar je Yehudi Menuhin nekoč počel s svojo Stradivarko.«

»Viski in pivo sta kar tekla iz mene, špricala sta mi izpod pazduh, jaz pa sem nosil svoje breme na hrbtu kot križ, razdeljeval sem časopise, dostavljal na tisoče pisem in se opotekal, ves čas na soncu.«

»Ni dvoma, metlin držaj je umrljiv človek! Narava ga je poslala na svet močnega in krepkega v bohotnem stanju polnosti in poraščenega z lastnimi lasmi na glavi in mu te poganjke smotrno razvejala, dokler mu sekira nezmernosti ne oklesti zelenih vej in ga spremeni v posušeno steblo.«

»Na Mali triglav sem lezel po kolenih, kakor drsajo romarice na Brezjah okrog oltarja. Na sedlu pa smo na Finžgarjev nasvet kar stekli čez, da je bilo hitreje za nami.«